Živo srebro: nenehna grožnja okolju in zdravju ljudi

Številni živo srebro še vedno povezujejo s termometri, večina pa tudi ve, da je strupen. Uporaba živega srebra se zaradi njegove strupenosti v Evropi postopno ukinja, še vedno pa ga veliko kroži v zraku, vodi, tleh in ekosistemih. Ali je živo srebro še vedno problem in kakšni ukrepi se sprejemajo v zvezi z njim? Pogovarjali smo se z Ianom Marnanejem, strokovnjakom za trajnostno izkoriščanje virov in industrijo pri Evropski agenciji za okolje.

Živo srebro je v okolju naravno prisotno, vendar je na splošno varno shranjeno v mineralih in ne pomeni pomembnega tveganja. Problem nastane zaradi človekovih dejavnosti, zaradi katerih se velike količine živega srebra sproščajo v okolje, to živo srebro pa lahko potem prosto kroži več tisoč let. Glavna težava je živo srebro v vodi in usedlinah, ker je v zelo strupeni obliki in ga zlahka zaužijejo živali, tako pa najde pot v človekovo prehransko verigo. Svetovna zdravstvena organizacija je opredelila 10 kemikalij, ki pomenijo veliko težavo za javno zdravje; štiri od njih so težke kovine: kadmij, živo srebro, svinec in arzen.

Zapuščina človekove uporabe živega srebra je več sto tisoč ton, ki se sprošča v okolje. Vsebnost živega srebra v ozračju je trenutno do 500 % nad naravno ravnjo. V oceanih so koncentracije živega srebra približno 200 % nad naravno ravnjo.

Sedanje uporabe živega srebra so po svetu različne. V Evropi je uporaba živega srebra zelo omejena in v prihodnjih letih se bo dejansko uporabljalo večinoma za zobne zalivke, saj je bila njegova uporaba v industriji prepovedana. Drugod po svetu se živo srebro v večjem obsegu še vedno uporablja v industrijskih dejavnostih in pri kopanju zlata v majhnem obsegu.

Eden največjih virov onesnaževanja z živim srebrom v Evropi in drugod po svetu je zgorevanje trdnih goriv – kot so premog, lignit, šota in les – v industriji in tudi gospodinjstvih. Ta goriva vsebujejo majhne količine živega srebra, pri zgorevanju pa ga sproščajo v okolje. Taki izpusti so glavni vir emisij živega srebra v Evropi, vključujejo pa dejavnosti, kot so proizvodnja električne energije, cementa in kovin.

Najpomembnejši način izpostavljenosti ljudi živemu srebru je morska hrana. Ko morske živali zaužijejo živo srebro, to po navadi ostane v njihovih telesih in se sčasoma kopiči. V večjih ribah roparicah je koncentracija živega srebra navadno večja, saj se prehranjujejo z manjšimi živalmi, ki so že vsrkale nekaj živega srebra. Zato ima uživanje večjih rib roparic, kot sta tuna ali mečarica, po navadi za posledico večji vnos živega srebra kot uživanje manjših rib, ki so nižje v prehranjevalni verigi.

Učinki na zdravje so povezani z odmerkom, največja težava pa je učinek živega srebra na zarodke in majhne otroke. Izpostavljenost živemu srebru lahko nastopi že v maternici, ker mati uživa morsko hrano. To ima lahko pomembne in vseživljenjske posledice za razvoj možganov in živčnega sistema dojenčka, vpliva na spomin, govor, pozornost in druge sposobnosti. Po ocenah se samo v Evropi vsako leto rodi več kot 1,8 milijona otrok z vsebnostjo živega srebra, ki presega priporočene varne mejne vrednosti.

Evropa je bila v preteklosti velik uporabnik živega srebra in onesnaževalec z njim, z močnim prizadevanjem na zakonodajnem področju v zadnjih 40 letih pa so se uporaba in izpusti v okolje zelo zmanjšali. Drugod po svetu so se uporaba in emisije živega srebra sčasoma povečevale zaradi nenehnega gospodarskega razvoja in industrializacije, pri čemer so bili ključni viri med drugim zgorevanje premoga in obrtniško kopanje zlata v majhnem obsegu.

Oktobra 2013 je bil za rešitev problema živega srebra sprejet prvi mednarodni dogovor na svetovni ravni, Minamatska konvencija. Konvencijo je ratificiralo 98 pogodbenic, veljati pa je začela leta 2017. Za oceno učinka konvencije je še prezgodaj, pomeni pa zelo pomemben korak k zagotavljanju usklajenih ukrepov za zmanjšanje onesnaževanja z živim srebrom na svetovni ravni.

V Evropi se živo srebro ne pridobiva več, v prihodnjih letih pa se bo povpraševanje po njem še naprej zmanjševalo. Pri emisijah živega srebra v Evropi bodo prevladovale emisije iz zgorevanja goriv, predvsem iz trdnih goriv, kot so premog, šota, lignit in les.

Največji vir živega srebra na svetovni ravni je kopanje zlata v majhnem obsegu. To delajo posamezniki ali majhne skupine, ki kopljejo zlato dokaj preprosto in z majhnimi stroški, po navadi v nereguliranem okolju. Po ocenah je s tem virom povezana več kot tretjina emisij na svetovni ravni, zato bi lahko obravnavanje tega področja z uvedbo alternativnih varnejših tehnologij zelo zmanjšalo uporabo in emisije na svetovni ravni.

Kljub preteklemu zmanjšanju uporabe in emisij živega srebra v regijah, kot sta Evropa in Severna Amerika, bo njegova vsebnost v našem okolju verjetno še dolgo ostala visoka, ker je živo srebro v okolju zelo obstojno in ker njegove emisije v drugih regijah po svetu naraščajo. Te emisije tudi prepotujejo dolge razdalje. Dejansko približno polovica živega srebra, ki se odloži v Evropi, izvira iz drugih celin.

Zbiramo informacije o emisijah živega srebra iz industrijskih dejavnosti v zrak in vodo prek Evropskega registra izpustov in prenosov onesnaževal (E-PRTR) ter ocene emisij v zrak iz širšega razpona virov v skladu z zakonodajo EU in mednarodnimi sporazumi.

Agencija EEA zbira tudi podatke o vsebnosti onesnaževal v vodnih telesih v skladu z okvirno direktivo o vodah. Zadnji razpoložljivi podatki, ki jih je agencija EEA objavila v okviru poročila o stanju voda, kažejo, da v Evropi skoraj 46 000 vodnih teles površinskih voda ne izpolnjuje omejitev za živo srebro iz navedene direktive.

Agencija EEA je tudi partnerica v projektu  Humani biomonitoring za EU, katerega cilj je pridobiti trdnejše dokaze o dejanski izpostavljenosti državljanov kemikalijam, vključno z živim srebrom, in o njihovih mogočih učinkih na zdravje.

Vse te informacije nam pomagajo spremljati dosežke sedanjih evropskih politik, na njih pa temelji tudi razvoj novih politik na področjih, kot so ureditev industrije in kemikalije ter podpiranje ciljev Minamatske konvencije.

Ti podatki so predstavljeni v novem poročilu agencije EEA z naslovom „Živo srebro v okolju“, ki navaja popoln pregled vseh teh zdravstvenih in okoljskih vprašanj ter politik, povezanih z živim srebrom.

Vsi lahko prispevamo k zmanjšanju svoje izpostavljenosti živemu srebru in preprečevanju njegovih izpustov v okolje. Na primer, nacionalni organi za varnost hrane pogosto objavijo posebne nasvete, kako lahko državljani pridobijo od uživanja rib čim več koristi za svoje zdravje, hkrati pa omejijo izpostavljenost živemu srebru. To vključuje smernice o uživanju rib za nosečnice in majhne otroke.

Ljudje lahko pridejo tudi v stik z opremo, ki vsebuje živo srebro, kot so baterije, svetilke in električna oprema. Zagotoviti moramo pravilno ravnanje s temi materiali in njihovo pravilno odlaganje, da se lahko živo srebro, ki ga vsebujejo, varno zbere in ne konča v okolju. Emisije živega srebra lahko zmanjšamo tudi tako, da za ogrevanje gospodinjstev ne uporabljamo trdnih goriv, če so na voljo alternativna goriva. Za zobozdravstvo so na voljo tudi zalivke brez živega srebra in z njihovo izbiro bi se uporaba živega srebra še dodatno zmanjšala.

Ian Marnane

Strokovnjak za trajnostno izkoriščanje virov in industrijo

Evropska agencija za okolje

Intervju, objavljen v glasilu agencije EEA, št. izdaje 03/2018, septembra 2018